Slovensko vrtnarstvo in krajinska arhitektura sta izgubila pomembnega strokovnjaka, ki je desetletja soustvarjal podobo zelenih površin doma in širše.
Minuli teden je odjeknila žalostna vest, umrl je Aleksander Šiftar, eden najvidnejših strokovnjakov za drevnine in krajinsko urejanje v Pomurju.
Aleksander Šiftar se je rodil 29. avgusta 1938 v Murski Soboti. Svojo strokovno pot je posvetil raziskovanju in razvoju, zlasti razmnoževanju drevesnic, rasti in uporabi v urbanem okolju.
Več kot tri desetletja je deloval v vrtnarskem podjetju, kjer se je ukvarjal z drevesničarstvom in urejanjem zelenih površin. Kot dolgoletni strokovni vodja in kasneje direktor podjetja Vrtnarstvo Murska Sobota je uvajal sodobne pristope in tehnologije.
Sodeloval je pri številnih projektih urejanja parkov in javnih površin, med drugim pri ureditvi Mestnega parka Murska Sobota in Vrta spominov in tovarištva na Petanjcih.
Ganljivo slovo
Od preminulega strokovnjaka so se poslovili tudi v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani, kjer so poudarili njegovo izjemno strokovno širino, predanost in vpliv na razvoj hortikulture.
Zapisali so, da so mu bile rastline hkrati hobi in poklic, kar se je odražalo v njegovem znanju in odnosu do dela. Vedno je znal pogovor usmeriti k rastlinam, ki jih je dobro poznal in jim posvečal posebno pozornost.
Izpostavili so njegovo vlogo pri razvoju Vrtnarstva Murska Sobota, ki ga je kot strokovni vodja in direktor oblikoval v eno vodilnih vrtnarskih podjetij v širšem prostoru. Ob tem so poudarili, da je združeval teoretično znanje in praktične izkušnje ter bil cenjen tako kot strokovnjak kot tudi kot praktik.
Spomnili so tudi na njegov pogled na razvoj mestnih zelenih površin. Koncept zelene infrastrukture je razumel in udejanjal že mnogo let prej, preden je postal širše uveljavljen. Posebno pozornost je namenjal izbiri drevesnih vrst in njihovi umestitvi v prostor.
»V mestih potrebujemo senco,« je pogosto poudarjal, so zapisali.
Njegovo delo bo ostalo trajen del stroke
V zapisu so se dotaknili tudi njegove osebnosti. Opisali so ga kot neposrednega sogovornika, ki ni ovinkaril in je vedno jasno povedal svoje mnenje. Razprave z njim so bile vsebinske in usmerjene v rešitve, pogosto pa so potekale kar med rastlinami.
Poudarili so tudi njegovo vpetost v mednarodni prostor in stalno spremljanje novosti v stroki. Ob tem je novosti presojal kritično in jih sprejemal premišljeno.
Spomnili so se tudi njegovih obiskov v Botaničnem vrtu, kjer je rad spremljal razvoj in prispeval svoje znanje. Pogovori in strokovne razprave z njim so po njihovih besedah vedno pomenili dragoceno izkušnjo.
Ob koncu so zapisali, da bo njegovo delo ostalo trajen del stroke, spomin nanj pa bo živel tudi v drevesih in zasaditvah, ki jih je soustvarjal.
